Kako se je vse začelo?

Vsega je kriv Zach, in sicer zato, ker je prišel pozno iz službe ter utrujen, kot je bil, vzel napačne plezalke in se odpeljal v Bugabooje, nekam v kanadske hribe bogu za hrbtom. Že med prvim vponom so mu stare plezalke razpadle in jasno je bilo, da v njih ne bo opravil še enega vzpona. Ne preostane mu drugega kot pot pod noge in v dolino, čeprav je do prve trgovine 8 ur vožnje v eno smer.

Na parkirišču pa naleti na naju – prijazno se zaklepeta z nama, nama svetuje glede vsebine nahrbtnikov, kje se splača prespati itd. Potem nama razloži svojo zgodbo s plezalkami, in ko se že skoraj odpelje s parkirišča, steče Miha za njim in ga vpraša, katere plezalke in katero številko nosi. Čez pet minut je Zach že srečni lastnik novih plezalk, saj je Miha s sabo vzel skoraj nove rezervne, isti model in isto številko, kot so Zachove. Ko se z lahkim nahrbtnikom vrača za nama v hrib, kar ne more verjeti svoji sreči. Počasi zaostajam za Mihom in Zach me po 20 minutah prepriča, da za pol ure prevzame moj težki nahrbtnik, potem pa se spet zamenjava. Zacha seveda komajda dohajam, moj nahrbtnik nosi celi dve uri in ga odloži šele kakšne pol ure pred kočo. Kar malo jezna, predvsem pa hvaležna. Miha mi tako ali tako ne verjame, prepričan je, da sem jaz prepričala Zacha, naj mi nese moj nahrbtnik … 🙂

V koči si izmenjamo naslove, si obljubimo, da ostanemo v stiku, gremo vsak na svojo stran in Zach za nekaj let izgine iz najinega življenja – le tu in tam prileti kak prijazen mail.

Nekaj let kasneje greva z Mihom na plezalni road trip v Ameriko. Na same dobre konce – Lake Tahoe, kjer živi Zach, ni v planu, ampak greva mimo, ker Zach pravi, da se MORAVA OBVEZNO ustaviti. No ja, si rečeva, na kozarec vina, mogoče večerjo, ne bova ga nadlegovala, itak sva že pozabila, kako zgleda ...

Dobimo se pred hotelom, kjer se izkaže, da Zach dela kot valetoziroma njihov vodja pri parkiranju avtov in da bo končal šele proti jutru. Da nama svoj naslov in pove, da je hiša odklenjena, pes v njej pa prijazen in nama ne bo nič naredil, raztegneva naj kavč in se vidimo jutri. Energije za pogajanja nimava, malce sicer dvomiva v prijaznost psa, ampak hiša je res tam, res je odklenjena in – pes ne reče nič. Pa sploh ni majhen, border collie je, a naju samo opazuje. Raztegneva si kavč, jutri pa dalje ... Kuža je res prijazen, le da ga morava vsakokrat, ko gre kateri od naju na wc, prepričati, da na kavču ni prostora za tri.

Z Zachom skupaj preživimo 14 dni, plezamo okrog Lake Tahoa, skupaj gremo plezat v High Sierro, pripravljamo večerje, kosila, delamo načrte, klepetamo, spoznava še nekaj njegovih prijateljev in zdi se nama, kot da sva tam doma. 🙂 Tudi psička Tenaya se strinja, vodiva jo na sprehode, ona naju trenira, da ji mečeva žogice in še vedno si ponoči poskuša izboriti mesto na kavču med nama.

Proti koncu najinega bivanja pri Zachu nekega jutra v čudnih lončkih nekaj paca, jih napolni s kremo in nama enega podari. Za na pot, reče, za prijatelje. “Naredim jo takole zase pa za tiste, ki so mi blizu, super za po plezanju.” Meni je všeč, vprašam za recept in ga tudi dobim, ampak bolj v stilu: malo tega, pa 2x več onega, mogoče še to, če pa nimaš, pa kaj podobnega … Poslovimo se kot prijatelji in si obljubimo, da se še vidimo in da je to le začetek nekega lepega dolgotrajnega odnosa.

Doma nama čez nekaj časa Zachove kreme zmanjka, zato se je  lotiva sama. Poskušava in poskušava in se trudiva narediti čim boljšo kremo zase in za svoje prijatelje. Od tu dalje že veste – začetek nečesa lepega ...